Stopnja motiviranosti učencev je odvisna od številnih dejavnikov, kar nam daje možnost, da otroka spodbudimo na več načinov, in da za vsakega otroka najdemo vsaj enega, ki ga bo v tem smislu spodbudil.

Če sprejmemo, da jih je vsaj sedem – kot trdijo nekateri avtorji – in da bi lahko to bili (1) izziv, (2) radovednost, (3) nadzor, (4) domišljija, (5) konkurenca, (6) sodelovanje in ( 7) priznanje, je vse, kar moramo storiti, organizirati učni proces tako, da bo obravnaval čim več teh dejavnikov. Na primer, da se pouk organizira tako, da se bodo učenci soočali s situacijo, ko se morajo potruditi, da bi nekaj sami rešili, odkrili ali ugotovili (1, 2), da se jim omogoči, da sami organizirajo postopek zbiranja ali predstavitve informacij (3), da na svoj način predstavijo asociacije (povezave), ki jih imajo v povezavi s konkretnimi podatki (4), da skozi igro medsebojno tekmujejo  pri usvajanju nečesa ali medsebojnem popravljanju (5), pri čemer imajo naloge ki jih je mogoče le skupno reševati (6) in da se jim – če so nekaj dosegli – na nek način čestita (7).

Slednje je še posebej pomembno za njihovo motivacijo za nadaljnje učenje; ker dobri rezultati v dosedanjih izkušnjah vzpodbudijo željo po novih dobrih rezultatih.

ZAHVALA (čestitke, nagrada, izvajanje, podpora)

SODELOVANJE (komplementarnost, sinergija, team building, sodelovanje, povratne informacije)

KONKURENCA (tekmovanje, zmaga, točkovanje, popravljanje) medsebojno

IMAGINACIJA (VIZUALIZACIJA, RISANJE, USTVARJALNOST, SIMBOLI, ASOCIACIJE)

KONTROLA (načrtovanje, organizacija, pregled)

RADOVEDNOST (odkrivanje, raziskave, eksperimentiranje)

IZZIV (naloga, skrivnost, uganka, ovira) REŠITEV

ŠOLA HITREGA BRANJA
IN MODREGA UČENJA

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.