Programi so prilagojeni različnim starostnim obdobjem, od predšolskih do odraslih. Vsaka starostna skupina ima posebej oblikovano strukturo programa, prilagojeno njihovim potrebam in razvojnim stopnjam.

Z zaključenim tečajem ne povečamo le svoje bralne hitrosti, temveč spoznamo različne strategije branja in učinkovitega učenja, ki nam pomagajo pri boljšem pomnjenju snovi ter predstavitvi naučenega.

Prijavite se lahko preko te spletne strani, po telefonu ali neposredno v naših centrih. Organiziramo tudi brezplačne promocijske in predstavitvene delavnice, kjer lahko starši in otroci dobijo podrobnejše informacije o konkretnem programu in pogojih šolanja.

Črkovanje je povsem običajna stopnja v procesu osvajanja veščine klasičnega branja in se običajno ne obravnava kot težava do 9-10 leta starosti. Če otrok med branjem še naprej vidno črkuje – še posebej, če bere sam pri sebi –, je treba izvajati posebne vaje, posebej zasnovane za te težave. Takšne vaje pomenijo izrazito pospešitev prebiranja besedila, ne glede na to, ali otrok dovolj razume prebrano ali ne. Cilj te faze je navajanje na tekoče branje – najprej na oblikovni ravni, da bi postopoma osvojili neko standardno hitrost in na pomenski ravni. Če po večmesečnem načrtnem pospeševanju branja ne pride do želenega rezultata, obstaja možnost, da ima otrok resnejše težave pri branju in je potrebno poiskati strokovno pomoč, še posebej, če je črkovanje tako izrazito, da otrok ni siguren, kaj je prebral (znaki, da gre za težavo s t.i. disleksijo).

Zanimanje za temo besedila je vedno dobro izhodišče za pomnjenje, tako kot nezanimanje ali zadržanost verjetno zmanjšata možnosti za pomnjenje in celo opazovanje pomembnih informacij. Eden od »trikov«, s katerim lahko izboljšamo spomin na nezanimivo besedilo, je, da v besedilu namerno iščemo »neumnosti«. Torej, ideja bi bila najti čim več razlogov, zakaj besedilo dojemamo kot neumno, dolgočasno, netočno, nedosledno, neuporabno … Iskanje argumentov v sami kritiki besedila bo drastično povečalo t.i. zadrževanje informacij, torej z aktivno osredotočenostjo na besedilo si ne bomo le zapomnili več informacij, ki jih le-to vsebuje, ampak jih bomo tudi lažje priklicali. Temu pristopu lahko rečemo »negativno učenje«, še posebej uspešen pa je pri otrocih v mladostništvu, saj jim omogoča zadovoljitev običajne potrebe po nasprotovanju avtoritetam – v tem primeru je to avtor besedila.

Ključ do dobrega razumevanja pri učenju je dobra stopnja koncentracije, ki je pogosto odvisna od nekaterih nevroloških dejavnikov, ki so lahko posledica neustreznega pristopa do same snovi – bodisi na ravni branja bodisi na ravni lastnega zapisovanja. , ali na ravni spomina. Torej je kakovostno branje, ob ustrezni uporabi sistema oko-možgani, pogoj za dobro koncentracijo, dobra koncentracija pa za dobro razumevanje, ki je spet pogoj za kakovosten in praktičen spomin.

Pomnjenje definicij običajno ne vključuje le dobesednega pomnjenja enega ali več stavkov, ampak tisto, kar si je treba zapomniti, je pogosto zapleteno ubesedeno. Eden izmed učinkovitih pristopov k pomnjenju definicij vključuje reduciranje celotnega besedila definicije na čim manj ključnih besed – na podlagi katerih je mogoče relativno dobesedno rekonstruirati dano besedilo, nato pa zapomnitev tega zaporedja ključnih besed – običajno s pomočjo vizualne simbolizacije – tako da, če je potrebno, definicija dejansko rekonstruira besedilo na podlagi zapomnjenega niza. Seveda je treba celoten proces večkrat uspešno ponoviti, da razvijemo dolgoročni spomin ključnih elementov in veščino rekonstrukcije celote na podlagi reprezentativnih delov. Z ustvarjalnostjo lahko ta proces mnogokrat olajšamo in pospešimo, torej zmanjšamo število potrebnih ponovitev na najmanjšo možno mero.

Od vseh težav, s katerimi se povprečen človek srečuje pri branju, ima problem koncentracije najbolj izrazito fiziološko podlago, zato ga je tudi najlažje rešiti. Vse ostale težave pri branju so pretežno psihične narave in kot take težje rešljive. Glavni vzrok za dekoncentracijo pri branju je torej v tem, da polovica intelektualnih zmožnosti, ki so nam na voljo za intelektualno delovanje, preprosto ni kompatibilna z aktivnostmi, ki jih izvajamo pri klasičnem branju, tako da so te zmožnosti seveda izločene iz bralnega procesa. Še večja težava je, da se nezavedno ukvarjamo z nekaterimi drugimi dejavnostmi, ki nimajo neposredne povezave z branjem (multitasking). Ključ do rešitve problema koncentracije je reorganizacija samega bralnega procesa tako, da bo sestavljen iz skrbno izbranih dejavnosti, ki v celoti angažirajo največji del intelektualnih kapacitet, ki jih imamo na voljo in tako ne dopuščamo možnosti, da nekateri bi bili “prosti” za kakšno dejavnost, ki z branjem nima nobene zveze. Celoten proces branja je treba preoblikovati, bolj na fizični kot na psihološki ravni.

Hitro branje je tako fiziološki kot psihološki proces. Predpogoj za pospešitev je na eni strani izboljšanje koncentracije in dvig ravni razumevanja besedila, na drugi strani pa pospešitev premikanja pogleda skozi besedilo. Oboje pomeni konceptualno in tehnično spremembo izvajanja dejavnosti, ki jih branje prinaša, te spremembe pa se nanašajo predvsem na način uporabe lastnih oči in lastnih možganov. Torej, če delamo enako kot vedno, bo naša hitrost branja enaka kot vedno. Če nekaj korenito spremenimo, bomo dobili drugačne rezultate. Če se to, kar spremenimo, spremeni glede na naravo delovanja naših možganov in oči – je pričakovati, da bodo ti rezultati boljši, kot so bili pred temi spremembami. Tehnike hitrega branja pomenijo, da se skozi besedilo predvsem pogled vodi z nekim vidnim gibom, kar ima kot neposredno posledico drugačno reakcijo tistih centrov v možganih, ki sodelujejo v procesu branja, mišljenja in pomnjenja.